Motenje posesti
Namen varstva posesti je preprečevanje samovolje in nasilnega reševanja sporov. Oseba, ki ji je kdo kršil pravico, mora doseči varstvo po sodni ali drugi uradni poti in ne sme “vzeti pravice v svoje roke.”
Splošno o posesti
Pri posesti gre za zunanji videz, komu stvar pripada. Pri tem ni potrebno, da je oseba ves čas v neposrednem fizičnem stiku s stvarjo. Pomembno je zgolj, da je posestnik pridobil posest in je vseskozi v položaju, da jo lahko izvaja.
Primer:
Vid vsako popoldne hodi na vrt, ki ga je tudi ogradil, tako da nihče drug ne more nanj. Vid ima vrt v posesti, pri tem ni pomembno, ali je zemlja, na kateri je vrt, njegova ali ima sklenjeno najemno pogodbo ali pa obdeluje tujo zemljo brez soglasja lastnika.
Posest se lahko izvaja tudi na daljavo.
Primer:
Vid živi v Celju in ima vikend v Portorožu, kamor gre enkrat na mesec. Vid ima v posesti vikend, tudi kadar ni fizično na vikendu, ampak je doma v Celju.
Primer:
Vid uporablja avto samo ob vikendih. Med tednom je avto parkiran na javnem parkirišču, vendar ima Vid kljub temu posest nad avtom, saj ga lahko kadarkoli uporabi.
Posest je tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki ustreza naslednjim kriterijem:
- zunanja vidnost (vsi lahko vidijo, da Vid prihaja na vikend),
- trajnost (nobenih znakov ni, da Vid v prihodnje ne bo prihajal na vikend),
- izključujočnost (na vikend prihaja samo Vid in njegovi prijatelji, nikoli pa tretje osebe brez Vida) in
- dostopnost stvari posestniku (samo Vid ima ključ od vikenda).
Posest preneha, ko preneha zunanji videz oblasti nad stvarjo.
Primer:
Vid proda stanovanje, vendar se dogovori, da bo še eno leto živel v njem. Njegova posest (zunanji videz oblasti) preneha, ko se izseli in izroči ključe novemu lastniku.
Razlika med lastnikom in posestnikom
Lastnik stvari je upravičen do:
- uporabe stvari (stvar lahko ima v posesti, jo uporablja),
- razpolaganja s stvarjo (stvar lahko odtuji – npr. proda, obremeni – npr. ustanovi služnost) in
- pravnega varstva (možnost varovanja lastninske pravice – npr. pred sodiščem).
Posest pa ni pravica, vendar je upravičena do pravnega varstva. Pri posesti se torej varuje dejanska oblast nad stvarjo in ne (lastninska) pravica.
Lastniška, nelastniška posest
Posest je dejanska oblast nad stvarjo (ne glede na to, kdo je lastnik stvari). Če posestnik ravna s stvarjo, kot da je ta njegova, govorimo o lastniški posesti. Če pa se posestnik zaveda, da ni lastnik (kot npr. pri najemu stanovanja ali leasingu avta) in temu ustrezno ravna s stvarjo, gre za nelastniško posest.
Primer:
Vid meni, da je lastnik parkirnega prostora pred večstanovanjsko hišo in ponavadi parkira tam. Nekega dne sosed brez soglasja Vida začne parkirati na njegovem parkirnem prostoru. Vid lahko vloži tožbo proti sosedu zaradi motenja posesti na parkirnem prostoru. Pri tem se sodišče ne bo ukvarjalo s tem, ali je Vid lastnik parkirnega prostora, ampak bo upoštevalo samo, kdo je zadnji imel mirno posest nad parkirnim prostorom in kdo je samovoljno posegel v to stanje. Če pa sosed meni, da je lastnik parkirnega prostora, lahko na sodišču vloži lastninsko tožbo, kjer bo sodišče ugotavljalo, kdo je lastnik parkirnega prostora.
Oblike posesti
Neposredna posest = neposredna dejanska oblast nad stvarjo (tudi če posestnik nima vsakodnevnega fizičnega stika s stvarjo, je pa v položaju, da takšno posest lahko izvaja).
Posredna posest = izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest.
Primer:
Lastnik stanovanja je izročil ključe stanovanja najemniku. S tem je lastnik postal posredni posestnik, za katerega pa neposredno posest izvršuje najemnik.
Tako posredni kot neposredni posestnik imata pravico do sodnega varstva posesti. Najemnik ima posestno varstvo tudi zoper lastnika (najemodajalca). Če najemnik npr. ne izprazni stanovanja, ko poteče najemna pogodba, ga lastnik ne sme sam izseliti (ker bo bivši najemnik lahko uspel s tožbo zaradi motenja posesti), ampak mora vložiti tožbo za izpraznitev stanovanja.
Imetništvo (detencija)
Razlika med posestnikom in imetnikom je v tem, da posestnik izvršuje oblast nad stvarjo zase, imetnik pa izvršuje oblast nad stvarjo za nekoga drugega in po njegovih navodilih. Imetnik (ki ni posestnik) ne more zahtevati sodnega varstva posesti.
Primer:
Vid želi prebeliti stanovanje, preden ga odda v najem. Pleskarjem izroči ključe od stanovanja, ki prihajajo v prazno stanovanje in ga prebelijo.
Spor zaradi motenja posesti
Za varstvo posesti je značilno, da se varuje posest, a neodvisno od lastninske pravice.
Posestnik lahko uveljavlja varstvo posesti skozi dve obliki – samopomoč ter sodno varstvo (vložitev tožbe).
Samopomoč pride v poštev le izjemoma. Temeljna oblika posestnega varstva je sodno varstvo posesti.
Samopomoč pride v poštev, ko:
- je bila posest protipravno odvzeta ali motena in
- je nevarnost neposredna in
- je samopomoč takojšnja in nujna.
Primer:
Vid zaloti tatu, ki poskuša odpeljati njegovo kolo. Takoj, ko ga Vid zaloti, mu preprepreči tatvino, tako da mu vzame kolo.
Sodišče v postopku s tožbo zaradi motenja posesti posestniku zagotavlja pravno zaščito tako zaradi motenja kot tudi zaradi odvzema posesti. Pri tem sploh ni pomembno, ali je posestnik imel pravico imeti stvar v posesti in ali je bil v dobri veri.
Primer:
Vid je sodelavcu Janu ukradel avto in ga parkiral na svojem dvorišču. Sosed Matej vzame avto Vidu. Vid lahko na sodišču zahteva, da mu sosed vrne avto.
Primer:
Vid je najel stanovanje, po izteku najemne pogodbe pa ga ni izpraznil. Lastnik je v času, ko je bil Vid v službi, vrgel iz stanovanja njegove stvari in zamenjal ključavnico. Vid bo lahko uspel v postopku zaradi motenja posesti zoper lastnika.
Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva posesti, razen v izjemnih primerih npr. tudi tat ima posestno varstvo nasproti tretjim, ne more pa ga uveljavljati neposredno proti prejšnjemu posestniku , ki ga je zalotil pri tatvini.
Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu.
Primer:
Izvršitelj izseli najemnika iz stanovanja. Najemnik nima posestnega varstva proti izvršitelju, saj ga je ta izselil na podlagi sklepa sodišča, ki temelji na zakonu.
Ali je prišlo do motenja posesti, odloči sodišče v vsakem primeru posebej. Vsaka neznatna sprememba posestnega stanja namreč še ne pomeni motenja ali odvzema posesti. Poseg v posest mora biti takšen, da bodisi preprečuje ali v precejšnji meri otežuje izvrševanje posesti.
Primer:
Vidu se je pokvaril avto, zato se je ustavil na dovozu pred sosedovo hišo. Vid pokliče avtovleko, ki čez eno uro odpelje avto. Za soseda ni smiselno, da bi vložil posestno tožbo, saj je šlo za enkraten dogodek, ki je le malo posegel v njegovo posest.
V postopku pred sodiščem bo uspel le tisti tožnik, ki dokaže:
- da je imel pred motenjem stvar v posesti,
- da je bila ta posest zares motena,
- da je bila tožena stranka tista, ki je posegla v posest in
- da je ravnanje tožene stranke protipravno.
Posebnosti v sporu zaradi motenja posesti
Postopek začnete tako, da vložite tožbo na pristojno okrajno sodišče.
Za sodno varstvo posesti je pomembno, da je hitro, zaradi česar mora sodišče pri določanju rokov in narokov paziti na to, da je potrebno vsako posamezno zadevo hitro rešiti.
Rok za vložitev tožbe je 30 dni od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca. Vložitev tožbe ni več možna, če preteče več kot eno leto od dneva, ko je motenje nastalo.
Rok za odgovor na tožbo in rok za pritožbo je osem dni.
Cilj posestne tožbe je vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, to pomeni, da sodišče odloči, da naj motenje preneha oziroma kdo naj prevzame oblast nad stvarjo.
Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti je omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev o:
- zadnjem posestnem stanju (pred motenjem) in
- nastalem motenju.
Sodišče v tem postopku ne odloča o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Za uveljevljanje teh zahtevkov je potrebno sprožiti drug postopek (npr. tožba za ugotovitev lastninske pravice, tožba za vrnitev stvari na podlagi lastninske pravice).
Tožena stranka bo lahko tožbi nasprotovala le s trditvami, ki se nanašajo na dejansko stanje posesti.
Te so:
- da posest sploh ni bila motena (ker dejanje ni motilno),
- da ni šlo za neupravičeno poseganje v posest (poseg je utemeljen v zakonu ter zato ni protipraven),
- da tožnik sploh ni bil posestnik stvari, v zvezi s katero zahteva sodno varstvo,
- da je bila posest tožeče stranke (preden je tožena stranka izvedla zatrjevano motilno dejanje) pridobljena s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja (ta ugovor pride v poštev, ko se je toženec poslužil dovoljene samopomoči),
- da je bila tožba vložena prepozno – po preteku roka (30 dni oziroma enega leta).
Sodišče odloči s sklepom, s katerim toženi stranki prepove nadaljnje motenje posesti oziroma naloži vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem.
Namen posestnega varstva je v začasni ureditvi same posesti. Če nekdo meni, da ima pravico do posesti (npr. lastnik), pa mora to uveljavljati v drugem postopku (npr. tožba za ugotovitev lastninske pravice).
Trajanje
Povprečni postopek zaradi motenja posesti traja približno 8 mesecev.
Trajanje je odvisno predvsem od vrste in zapletenosti zadeve ter ravnanja strank v postopku.
Sodna taksa
Sodna taksa v postopku motenja posesti znaša 180,00 EUR.
Hvala za vaše mnenje! Z vašo pomočjo se trudimo biti boljši.
Vašega mnenja ni bilo mogoče shraniti. Poizkusite kasneje.
V besedilu uporabljeni izrazi, zapisani v slovnični obliki moškega spola, so uporabljeni kot nevtralni in veljajo enakovredno za oba spola.
Objavljene vsebine ne predstavljajo pravnega nasveta ali stališča sodstva in nimajo pravnih posledic, temveč so le usmerjevalne in informativne narave. Odgovornost za napake v podanih informacijah na tem spletnem mestu/v brošuri/v animaciji je izključena.